“Jezero je najlepše ogledalo – v njem ne vidiš le svoje podobe, temveč tudi resnico, ki jo nosiš v sebi.” – Henry David Thoreau
Opazujem jezero…
Kako mirno je in kako kristalno jasen je moj odsev, vsak obris, vsak detajl…
A ko veter razburka površje, se slika jasnosti razbije v tisoč drobnih valov… Popačena, izmuzljiva, nejasna.
In tedaj mi jezero pove: Veš, ničesar ne prekrivam, le odsevam tisto kar ti nosiš v sebi.
Ah jezero… Hvala za spoznanje.
Ko sem v miru s sabo, vidim svet jasneje. Ko pa mojo notranjo pokrajino zajame vihar čustev, skrbi, dvomov in misli, tudi pogled na zunanji svet postane zamegljen.
- Kakšen pa je tvoj trenutni odsev? Jasen ali zamegljen?
- Kaj ti sporoča?
- Kaj pravzaprav rabiš, da se voda v tebi umiri? Ali mir pride sam od sebe ali ga povabiš… s tišino, dihom, pozornostjo, aktivnostjo?
- Kako sprejemaš zatišja in kako viharje? Kaj od tega ti je domače in kaj tuje?