“Človek ne postane razsvetljen tako, da si predstavlja svetlobne figure, temveč tako, da ozavesti svojo temo. Slednji postopek pa je neprijeten in zato ni priljubljen.” – C.G. Jung
Od nekdaj me kliče tema. V svojih umetniških raziskovanjih sem se največkrat ukvarjala prav z njo. Iskala in klicala bitja teme, jih izpraševala, jih poskušala razumeti. Demoni, hudič, čarovnice, bufoni in druga marginalna bitja. Pa Jaga Baba, Krampus in različice bogov podzemlja.
Kaj me kliče tja? Oziroma… kdo me kliče tja? V temne globine človeškega zavednega ali… nezavednega.
Včasih se opomnim, pazi kaj si želiš in kam si želiš. Ampak nekako me to ne ustavi, da ne rinem v srčiko svojih senčnih soban. Ah, si mislim, saj ne more biti nič takšnega. Dokler ne odprem pandorine skrinjice in ven prilezejo…
Demoni, spački, kreature in vse kar se spodobi poimenovati grdo. Samo zrenje v gomazečo gmoto senc me konkretno vrže vznak. Za trenutek pozabim na dih, nato pa se spomnim, da se nahajam v svetu svoje psihe. Pa vendar mi to ni v nikakršno olajšanje, ko se pred menoj razgrinja moje lastno blato, moj lasten gnoj in smrad. Na vsak način poskušam zatreti doživljanje, zapreti oči, nos, ušesa… A tu, v globinah te pokrajine to ne deluje. Medtem ko se poskušam totalno, a neuspešno, distancirati od doživljanja, se oglasi glas… »pazi kaj si želiš«.
Postaja mi čedalje bolj jasno, da pot ven vodi skozi.
Brodim po lastnem blatu in na trenutke se zdi, da postajam to blato. Občutki sramu in ničvrednosti, občutki da nikamor ne spadam. Občutki tesnobe, kot, da ni smisla živeti. Zdi se kot da postajam čedalje manjša in manjša, kot da se bom ravnokar razkrojila… Še vedno se borim, vendar moči pojenjajo. V daljavi pa slišim glas ega, ki me s floskulami o superiornosti kliče na površje: »Pridi ti, najboljša… Huda, vsemogočna! Ti, ki ne rabiš nikogar, postavljena na piedestal za ogled, za zgled!«
Prazne besede, prazna jaz, se predam. Tik pred tem da me posesa v črno luknjo temine se čas ustavi. Tako se mi zdi, kajti vse obstane. Lebdim v tekočini, v tišini. Opazim, da vame zre stotine oči. Vsa bitja teme. Vse moje sence. Previdno in presenečeno jim vračam pogled, nakar se v meni prebudi občutek sočutja. Bridkost v njihovih pogledih se me dotakne. Želela bi jih objet in želela bi z njimi točit solze. Želela bi jih resnično videt v njihovi groteskni lepoti.
Zavem se, da sem še vedno v podzemlju, ki pa naenkrat ni več tako strašljivo, zatohlo in zadušljivo. Kljub temi se mi pogled odpira, kot da bi dobila nočni vid in poleg mojih pošati vidim tudi drug podzemeljski živež:
Vidim Semena, ki v svoji spokojnosti čakajo na klic pomladi; Vidim deževnike, ki razpredajo in razkrajajo po zemlji; Vidim krta s kakšno lahkotnostjo prehaja skozi prst…
Vidim razkroj, a obenem, vidim tudi življenje.
Sem se tudi sama morda razkrojila?
Sem se morala utopiti v lastnem gnoju, da od tu lahko zrastem kvišku?
Nekaj pa je vendarle jasno: sence ostajajo in jaz jih vidim. Objemam jih. Z vsakim spustom bolj. Želim si, da bi jih nekega dne lahko nosila na ramenih, tako kot pirat nosi papigo. Ponosno, odnosno in vzajemno podporno.