Jesen. Kurim ogenj in opazujem kako se delčki saj dvigajo kvišku. Nekateri izginjajo v eter, nekateri pristajajo na zemlji, nekaj pa jih pristane v mojem čaju. »To ni zdravo«, si rečem. Zaužiti saje skurjenega lesa namreč. Ah, že tako se prevečkrat obremenjujem kaj je prav in kaj ne, no vsaj meni s zdi, da se. Ampak, vsak naj se sodi po svojih merilih.
Kontrola je precenjena. Tega me zadnji mesec uči letni čas. Spusti, zažgi, odpihni. Dopusti oditi. Sliši se enostavno ane?
Kaj pa, ko to pomeni iz rok spustiti ure časa, denarja, ki sem ga vložila v nekaj za kar sem mislila, da si želim v življenju početi? Kaj pa, ko to pomeni zapustiti odnos, ki sem ga zgradila? Kaj pa, ko to pomeni odvržti delčke lastne identitete na katerih sem se oblikovala skozi življenje? Kaj pa, ko to pomeni sprejeti smrt bližnje osebe?
A veš kaj mislim? Navezanost. Oh, kako mi je domača. Logično. Ustrojeni smo za navezanost, že kot majhna novorojena bitjeca začnemo spoznavati ta pojav. Navezanost je lepa. A mnogokrat tudi boli.
Pa to ne pomeni, da je slaba oz. nepotrebna. Uči me živeti z bolečino izgube. In v tem se skriva strašanska lepota. Da jo prepoznaš, jo moraš doživeti.
Meni se je to zgodilo 7 let nazaj, ob smrti očeta. In potem zopet in zopet, vsako leto, ob spominjaju. Vsako jesen. Ane kako ironično, na jesen. Ko se listje spusti k zemlji, ko se dan preveša v noč. Ko se je poslavljal sem čutila, kako se tančica med svetovi tanjša. Zaznavala sem ta prostor »nekje vmes«. In čeprav sem do takrat doživela že nekaj smrti, so mi bila ta občutja še nepoznana. Zame je bilo to povabilo v opazovanje veličine smrti. Zrak, obtežen, da bi ga z nožem rezal. V trenutkih, ko ni pomembno nič drugega kot trenutek sam. Ni pomemben včeraj in ne jutri.
Ena izmed dragocenih lekcij gospe Smrti je to, da resnično osvetli pomembnost stvari. In za to sem ji res hvaležna.
Smrt je čarobna in meni se zdi, da pravzaprav povzdigne življenje. Ko sem z vsem telesom občutila moč smrti, sem se šele zares zavedala življenja. Polarnost smrt – življenje, življenje – smrt. Če živiš samo v temi ne poznaš svetlobe in če živiš samo na svetlobi ne poznaš teme. Kot nekakšen opomnik, »ej, živeti ni samoumevno.« In kako živeti! Nikoli nisem bila polovičarska ali mencava do življenja, vedno sem se probala ravnati po načelu »All in«. Hah, vsaj tako sem mislila! Izkušnja s smrtjo pa mi je dala možnost, da sem to zares začela utelešati in prakticirati. Če pomislim za nazaj, morda tudi zato, ker je bila bolečina tako močna, da sem si rekla… če sem preživela to, bom lahko tudi marsikaj drugega.
Navezanost + izguba = žalovanje. In žalovanje = proces izpuščanja. Pa ne mislim v smislu pozabitve ali odtujitve od osebe, odnosa ali situacije. Bolj v smislu nekakšnega alkimističnega procesa pretapljanja bolečine v lepoto… in moč. Proces traja… ne zgodi se iz danes na jutri. Kar mi pomaga, je ostajati s tem. Z žalostjo. In ne samo ob smrti ljubljene osebe. Prekinitev odnosa, selitev, osebna transformacija, menjava/konec kariere, prehod in starih v nove vloge,… Pozabljamo, da se tekom življenja mnogokrat poslavljamo od nečesa. Tega nas ves čas uči tudi narava. To je univerzalni zakon. Nič ni večno. Vse teče, umira in se na novo rojeva. In slovo je v tem kontekstu nuja. Je prehod, most med starim in novim. Poslavljati se pomeni narediti prostor za novo… življenje, projekt, odnos, službo, vlogo, kraj, skupnost, idejo, …
In morda ravno zato danes kurim ogenj. Ne zgolj kot dejanje izpuščanja, vendar tudi kot dejanje preroditve. Navdihnjena s simboliko Feniksa se predajam… Lepoti minevanja in ponovnega rojevanja…
Ko žar ptica začuti, da se bliža čas smrti, dvigne svoj glas v tragičnem spevu bolečine, ločitve, žalosti, ki pa vendar ne more skriti velike radosti, saj ve, da ko plameni ližejo njeno srce, vročina greje jajce, v katerem spi njena naslednica. Njen plamen smrti je iskra življenja novega bitja, eno je neizbrisljivo povezano z drugim. Tako je bila tudi ona povezana s svojo predhodnico, ta pa s svojo, in ta spet s svojo – vse do začetka časa. Sedi na svoji smrtni postelji, v svojem gnezdu, in se preda neizogibni roki usode. Ko se ogenj razžari, da je ves bel od vročine, razprostre svoja krila in izdihne zadnji dih v svoj poslovilni spev…
Staro se mora umakniti in dogoreti, da naredi prostor novemu.